Prejšnji vikend smo imeli piknik z družinskimi prijatelji. Peklo se je, jedlo in pilo, na mizi je bilo zopet vsega (že kot po pravilu) preveč. Poleg mesa z žara še vsaj deset belih francoskih štruc, pet črnih hlebcev in nekaj žemelj. Zelenjave zgolj za dekoracijo.

Po kosilu je tema pogovora prešla na zdravje in, ker je eden izmed sorodnikov sladkorni bolnik, tudi na diabetes. Vse lepo in prav, nakar se oglasi moja teta v drugem kolenu, katere mati je tudi imela sladkorno bolezen: 
‘’Ne jem več sladkorja, niti v kavo ga ne dam več, da ne bo z menoj isto.’’

Vam je kaj znano?
Sladkor je vendarle del samega imena te bolezni, mar ne…

A v resnici prenehanje uživanja zgolj namiznega sladkorja v boju proti diabetesu ni dovolj, prav tako je to le šibka preventiva. 
Da mi boste verjeli, vam pojasnim zakaj.

Sladkorna bolezen je svoje ime dobila po značilno sladkem okusu bolnikovega urina.  Na srečo zdravnikov danes urina več ne poskušamo, temveč imamo za diagnostiko na voljo različne teste…
Kasneje so ugotovili, da sladek okus povzroča sladkor v obliki glukoze, ki normalno v urinu ni prisotna.  Z ledvicami se začne izločati le, kadar jo je v krvi že krepko preveč, torej pri sladkorni bolezni.

Da bi razumeli, zakaj namizni sladkor ni edini krivec za diabetes, pa vam moram najprej povedati malo več o že prej omenjeni glukozi.

Glukoza je pravzaprav osnovni gradnik večine sladkorjev in ogljikovih hidratov. V telesu pomembna zato, ker za organe in tkiva predstavlja glavni vir energije. Vsi ogljikovi hidrati, ki jih zaužijemo, se v telesu prebavijo in razgradijo na osnovne delce – večina teh delcev je glukoza. Glukoza je pravzaprav tisti sladkor, ki ga zdravnik izmeri v krvi, krvni sladkor. Krvni sladkor torej ne poraste le takrat, ko jemo ‘’cukr’’, pač pa vsakič, ko zaužijemo hrano z ogljikovimi hidrati.
Kaj to pomeni?

Prenehanje sladkanja jedi in napitkov je seveda še vedno korak v pravo smer. Ni pa dovolj.

Večina sladkorja, ki ga zaužijemo, se v bistvu skriva v hrani kot so sladke pijače, čokolada, torte in kolači, piškoti, itd.  Ta ‘’nevidni’’ sladkor količinsko tudi več desetkrat preseže sladkor, ki ga po žličkah dodajamo mi sami, bodisi v kavo, bodisi kam drugam. 

Jesti moramo zdravo, omejiti zlasti škodljive ogljikove hidrate in jedi z veliko dodanega sladkorja, v prvi vrsti pa zmanjšati že količine obrokov samih.  Znano je namreč da debelost in diabetes pogosto hodita z roko v roki.

Na pikniku pa se je tudi veliko pilo, predvsem sokove in alkoholne pijače. Sokovi so sladkane pijače in vsebujejo veliko sladkorja, čeprav ga ne vidimo. Tudi alkohol lahko povzroča sladkorno bolezen. V tem primeru pogosto gre za t.i. pankreatogeno sladkorno bolezen, saj nam alkohol poškoduje pankreas oz. trebušno slinavko. Zdrava trebušna slinavka namreč izdeluje hormon inzulin, ki niža krvni sladkor. Poškodba bo zato povzročila kronično porast sladkorja v krvi – diabetes.

Zdrav način življenja je torej ključ do uspeha v vseh pogledih tudi pri sladkorni bolezni. Prav je, da začnemo zdravo živeti čim prej, tudi če naš sladkor še ni povišan – čim prej tem boljše! Dobra novica pa je, da se tudi z diabetesom lahko živi dobro in kvalitetno, če bomo v ta namen dovolj vložili.

Ker pa je prvi korak vedno najtežji, vas povabim, da začnete z majhnimi spremembami in jih postopoma nadgrajujete. Na primer: jaz že več let za žejo pijem zgolj navadno vodo namesto sokov. Poskušajte omejiti uživanje kruha na enkrat dnevno, recimo za zajtrk. Zelenjava pa naj na krožniku ne bo samo okrasni detajl. In če je prva polovica uspeha zdrava prehrana, je druga polovica zagotovo telesna aktivnost, najsibo to tek, pilates, kolesarjenje, pohodništvo ali kaj drugega.

Zaključim pa tokrat z mislijo:

Tega, kar lahko zase storite vi sami, ne zmore nobeno zdravilo. 

Ostanite zdravi in aktivni, 
vaš dietetik,
Cvetanka